ZUM INHALT/vsebina:

1926 starb, 22jährig, der genialste slowenische Lyriker der Moderne, Srečko KOSOVEL, der Dichter des Karsts, der Autor der KONS-Gedichte und der Integrale. Eine charismatische, prophetische Gestalt, ein Name, der in der europäischen Literatur in einem Atemzug mit Arthur Rimbaud, Guillaume Apollinaire, Osip Mandelštam oder Georg Trakl genannt wird.

27. maja 1926 je umrl slovenski pesnik Srečko Kosovel, znameniti, karizmatični lirik slovenske Moderne, pesnik Krasa, avtor KONSOV in INTEGRALOV, preroški evropejski génij, ki ga lahko primerjamo s takimi pesniki kakor so bili Arthur Rimbaud, Guillaume Apollinaire, Osip Mandelštam in Georg Trakl.

MOJA PESEM je eksplozija,
divja raztrganost. Disharmonija.
Moja pesem noče do vas,
ki ste po božji previdnosti, volji
mrtvi esteti, muzejski mólji,
moja pesem je moj obraz.
                        Srečko Kosovel

MEIN GEDICHT ist Explosion,
wilde Zerrissenheit. Mißton.
Mein Gedicht - zu euch will es nicht,
die ihr nach göttlicher Vorsehung
tote Ästheten seid, Motten im Museum,
mein Gedicht ist mein Gesicht.
                        Srečko Kosovel

Nekaj besed o pesniku Srečku Kosovelu

Zgodaj dozoreli genij, pesnik in pisatelj Srečko Kosovel, glavni zastopnik slovenskega avantgardizma – ekspresionizma in konstruktivizma – se je rodil v Sežani na Krasu, v petek 18. marca 1904, ob 10. uri zvečer. Bil je peti in najmlajši otrok družine Antona Kosovela iz Črnič na Vipavskem in njegove žene Katarina, rojene Stres, iz Sužida na Tolminskem. Leta 1915 je končal osnovno šolo v Tomaju, kamor se je medtem preselila družina; njegov oče je bil učitelj tomajske šole, poleg tega pa vnet kulturnik. Od leta 1915 do 1922 je Srečko Kosovel obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Med šolskimi leti je v okviru “Organizacije srednješolcev iz anektiranega ozemlja” izdajal literarno revijo z naslovom Lepa Vida (1922; izšlo 6 številk).

Jeseni 1922. leta se je vpisal na filozofsko fakulteto ljubljanske univerze za študij slavistike, romanistike in umetnostne zgodovine. Sodeloval je pri raznih literarnih revijah, sam pa od jeseni leta 1925 urejal literarno revijo Mladina. Nastopal je na številnih levo usmerjenih kulturnih in političnih prireditvah in branjih (v Ljubljani in v Zagorju), v prepričanju, da je pisateljeva naloga tudi v političnem sodelovanju z delavci ter malimi kmeti, po geslih “Ne gledati, ampak sodelovati” in “Konstruktivnost namesto konstruktivizma”. V teh letih se je izoblikoval “Literarno-dramatični krožek Ivan Cankar”, ki so v njem sodelovali Srečko Kosovel, Bratko Kreft in Alfonz Gspan, brali so sodobne publikacije, od ruskega formalizma in jugoslovanskega zenitizma do nadrealizma in dadaizma, ter diskutirali vsa pereča vprašanja obdobja po prvi svetovni vojni. Kosovel je napisal več dolgih predavanj, mdr. “Kriza” ter “Umetnost in proletarec” (1925). Premišljeval je pa tudi o tem, ali bi zapustil domovino in se preselil:  “Rad bi sicer šel v Firenze ali pa Monakovo. Zanima me življenje zunaj” (iz pisma Fanici Obidovi). Leta 1925 je snoval zbirko Zlati čoln. Naslov govori o kozmični povezavi človeka, o sončnem potovanju duše. Žal pa projekta ni več mogel zaključiti. Že dalj časa je bolehal za anemijo, februarja leta 1926 pa zbolel še za meningitisom. Za velikonočne počitnice se je vrnil iz Ljubljane v Tomaj. Njegovo zdravstveno stanje se je začasno zboljšalo, potem pa spet hudo poslabšalo. V četrtek 27.maja 1926, ob pol desetih zvečer, je pesnik umrl v Tomaju. Iztekalo se je njegovo kratko, tako strastno kakor duhovito življenje. Pesnika so pokopali na tomajskem pokopališču, med trtami, gmajnami in bori, ki jih je opeval.

Ni preprosta stvar, v zgoščeni obliki nekaj povedati o bistvu Kosovelove lirike. Njene téme so zelo obsežne, se dotikajo pravzaprav vseh procesov in pojavov na svetu, s katerim je bil Kosovel povezan z velikim zanimanjem za dogajanja na vseh področjih. Pesnik pozna vse teorije, politične pretrese, stiske, sanje in življenjsko upanje ljudi na vseh celinah, ve za nasilje nad človekom, pozna Gandija, pa tudi stiske zamejskih Slovencev v Italiji in Avstriji (gl. esej o Koroškem dnevu). Lahko rečemo, da je bil “angažiran” pesnik in pisatelj po Heinejevem ali Zolajevem zgledu.
Poezija Kosovelova se ustvarja v gibki igri vsebine in oblike (po načelu “Vsebina je oblika”), ima prav toliko otožnih, sanjskih in čutnih melodij kot tudi kritičnih, trdih in disonantnih pesniških prijemov. Lok liričnega oblikovanja se razpenja z navidzno lahkih in barvitih ‘kraških’ etud preko ostrih in napadalnih zvokov ruskih ekspresionistov, tja do temnih, obupnih stihov, namenjenih Nihilomelanholiji, črni muzi dvajsetega stoletja. Pesnikov slog, se pravi ustroj njegove poezije pač ustreza prav tako osebnemu kakor tudi socialnemu, filozofskemu in političnemu stanju sveta.
Kosovelova poezija, podobna Majakovskijevi in Adyjevi, je intelektualni zapis bivanja, sanjska knjiga zgoščenih življenjskih razpoloženj. Pesmi so prepis, transkripcija sveta in duše. Vpijejo nad samoto sodobnega človeka, nad vso krutostjo, obupno brezbrižnostjo ter onemoglostjo civilizacije in kulture. Dajejo pa tudi utopične razglede v bodočnost človeštva, tako v analitičnem kot v evforičnem smislu (gl. pesmi “KONS: Novi dobi”, “Integrali”).
Morebiti še ni bilo pesnika na svetu, ki je v tako majhnem časovnem obdobju treh, štirih let ustvarjal tako pretresljivo podobo stvarstva.

 

Zum Werk Srečko Kosovels

Eine gewaltige Fülle von Stilformen zeichnet das Werk des jungen Srečko Kosovel aus. Sie reichen von der Jugendstil-Lyrik (Obrnjeni plašč/Gewendeter Mantel), den impressionistischen und expressionistischen Versen und philosophischen Sonetten bis hin zu den ganz neuartigen KONS-Gedichten und “Integralen/Integrali”, die eine Art lyrische Synthese, philosophische Dadaistik vorstellen, da sie nicht nur ätzend-kritisch, zynisch-analytisch und politisch-pointiert sind, sondern auch utopisch-hellhörig, politisch-konstruktiv und synthetisch (“Konstruktivität anstatt Konstruktivismus”); sie stellen eine einzigartige poetische Vereinigungsfigur dar, in der die Antagonismen der Welt aufgehoben sind.
Kosovels Lyrik entsteht in der konsequenten Umsetzung des Inhalts in Form. Ihr Prinzip lautet: “Vsebina je oblika” – Der Inhalt ist die Form! Sie gestaltet ihre universellen Themen in einer biegsamen, schillernden Sprache, der alle Mittel zur Verfügung stehen: in scharfer Analytik, wenn es um die Darstellung von gesellschaftlicher Erniedrigung oder Gewalt geht, oder in hymnischen Tönen, wenn der Dichter von der Utopie einer neuen Menschlichkeit spricht. Auf der anderen Seite aber finden wir eine federleichte, melancholisch bis übermütige, klang- und farbspielende Poesie, die vom sinnlichen Etüdenspiel bis hin zu den kantigen Anschlägen der russischen Expressionisten changiert, wie es gerade der Energie des Gedichts entspricht bzw. der Spannung des Wirklichkeitsfeldes, aus dem es entsteht.
Das Kosovel-Haus in Sežana (Kosovelov dom) und das Museum im Hause der Familie Kosovel in Tomaj zeigen Dokumente über das Leben und Schaffen des Dichters, der mit Guillaume Apollinaire, Vladimir Majakovskij, Osip Mandelštam, Georg Trakl und Endre Ady zu den herausragenden Vertretern der europäischen Avantgarde zählt.

Jozej Strutz
(vir/Quelle: Srečko Kosovel: Moj črni tintnik. Nokturno. Kosovelov brevir./Mein schwarzes Tintenfass. Notturno. Handbuch für Kosovel-Leser. Novine 6-7, Klagenfurt-Celovec 2003/04, 120-25)